Gluhoslepota je specifična okvara, ki ni zgolj seštevek slepote in gluhote. Težave gluhoslepih so drugačne kot težave gluhih ali slepih. Njihov stik s svetom je zelo omejen, zato živijo v veliki tihi in mračni osamljenosti. Njihove pravice in potrebe pa so v družbi še vedno pogosto prezrte.

Pri gluhslepoti gre za dvojno senzorno okvaro, ki posledično povzroča funkcionalne ovire na vseh področjih življenja. Tako nastajajo težave in izzivi pri pridobivanju in posredovanju sporočil, sprejemanju informacij in orientaciji. Težave se kažejo tudi pri kontinuiranem učenju novih stvari in pri njihovem prenašanju v prakso. Posebej se težave in izzivi kažejo še pri sporazumevanju, aktivnostih, mobilnosti in orientaciji v okolju. Pri ljudeh z gluhoslepoto so prisotne različne kombinacije okvare sluha in vida: gluhota in slepota, gluhota in slabovidnost, naglušnost in slepota ter naglušnost in slabovidnost. Poleg okvare sluha in vida pa ima posameznik lahko še druge okvare ali bolezenska stanja. Prav zato govorimo o izjemni raznolikosti skupine ljudi z gluhoslepoto.

Gluhaslepota je lahko prirojena, pridobljena, ali starostna, ki je najpogostejša (po 65.letu starosti). Gluhoslepoto povzročajo sindrom CHARGE, Usherjev sindrom, Cornelia de Lange, rdečke, mikrocefalija, hidrocefalija, citomegalovirus, meningitis, prezgodnje rojstvo itd.

V raziskavi leta 2013 je bilo ugotovljeno, da je bilo v Sloveniji v tem letu 3.389 oseb z gluhoslepoto v starosti do 65. leta ter 6.312 oseb starejših od 66, ali skupno 9.702 osebi z gluhoslepoto.

Ljudje z gluhoslepoto se zanesljivo lahko opirajo le na čutila dotika, vonja in okusa. Zaradi zmanjšane sposobnosti za prejemanje informacij s čutili imajo težave z zaznavanjem bolj oddaljenih informacij. Zato so vsi podatki, ki jih ne dobijo iz neposredne bližine brez pomoči tretje osebe, popačeni, delni ali jih sploh ne zaznajo. Popolno in razumljivo informacijo pridobijo le, če jim omogočimo prejemanje informacij s čutili za zaznavanje bližnjih informacij. Najpogostejši načini sporazumevanja so s pomočjo dotika, ki omogoča najzanesljivejši prenos vseh informacij. Oblike sporazumevanja z glohoslepimi so slovenski znakovni jezik, locirani znakovni jezik, ki se izvaja v dogovorjenem vidnem polju, taktilni znakovni jezik, vodeni znakovni jezik, enoročna abecededa, taktilna enoročna abeceda, dvoročna abeceda, taktilna dvoročna abeceda, prstna abeceda – pisanje v dlan, dalgarnova rokavica, razumevanje govora s pomočjo branja z ustnic, brajica ter haptični način sporazumevanja, ki se izvaja na zgornjem delu hrbta, nadlakti in ramenih.

Oseba z gluhoslepoto potrebuje individualen, prilagojen strokovni pristop, zato da se lahko sporazumeva, je razumljena in se osebnostno razvija. Razumeti in biti razumljen je ena temeljnih potreb, ki jih ima človek kot družbeno bitje, enako velja tudi za gluhoslepe osebe.

Za prilagoditev študija gluhoslepim študentom imajo študenti na Univerzi v Mariboru možnost pridobitve posebnega statusa, kar omogoča prilagajanje obveznosti študentu. Prav tako na Univerzi v Mariboru sodelujemo z Društvom študentov invalidov Slovenije in se trudimo, da bi zagotovili potrebne prilagoditve za uspešen študij gluhoslepih študentov. Stremimo k cilju, da bi se prav vsak študent Univerze v Mariboru počutil sprejetega s strani vrstnikov in visokošolskih učiteljev.

Kako smo lahko v pomoč gluhoslepemu oz. kako z njim komuniciramo?

  • Preden se začnete pogovarjati z osebo z gluhoslepoto, jo osebno nagovorite.
  • Ko pogovor končate ali osebo zapuščate, ji to jasno sporočite.
  • V pogovoru z osebo z gluhoslepoto ne uporabljajte širokih kretenj.
  • Pri sporazumevanju z osebo z gluhoslepoto uporabljajte stavke, ki so preprosti, nedvoumni, kratki in z jasnim sporočilom.
  • Sporočila naj ne vsebujejo tujk in strokovnih besed, za katere že vnaprej vemo, da jih osebe z gluhoslepoto ne poznajo.
  • Za komunikacijo ali druženje z osebo z gluhoslepoto si vzamite dovolj časa, bodite spoštljivi in potrpežljivi.