10. december – Svetovni dan človekovih pravic

Vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic, dan, ko je bila leta 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic.

Ta deklaracija predstavlja hrbtenico arhitekture človekovih pravic v naših družbah, kjer ima vsakdo od nas – brez diskriminacije – pravico živeti in se razvijati v miru in varnosti.

Od njenega sprejetja so nas zakoni in politike, ki vključujejo človekove pravice, naredili svobodnejše. Otroci lahko uveljavljajo svoje potrebe, ženske lahko sprejemajo lastne odločitve, invalidi lahko živijo bolj neodvisno, vsi pa smo zaščiteni pred tiranijo in zlorabo. Vendar ta pridobitev

Ta deklaracija predstavlja hrbtenico arhitekture človekovih pravic v naših družbah, kjer ima vsakdo od nas – brez diskriminacije – pravico živeti in se razvijati v miru in varnosti.

Od njenega sprejetja so nas zakoni in politike, ki vključujejo človekove pravice, naredili svobodnejše. Otroci lahko uveljavljajo svoje potrebe, ženske lahko sprejemajo lastne odločitve, invalidi lahko živijo bolj neodvisno, vsi pa smo zaščiteni pred tiranijo in zlorabo. Vendar ta pridobitev ni samoumevna.

Kaj so človekove pravice?

Ideja človekovih pravic je, da smo vsi, ne glede na to, kdo smo in kje smo se rodili, upravičeni do enakih temeljnih pravic in svoboščin. So pravice, ki jih imamo samo zato, ker smo človek. Človekove pravice niso privilegij, ne da se jih podeliti ali odpraviti. So neodtujljive in univerzalne.

Katere so človekove pravice in svoboščine?

Zgodba o človekovih pravicah

Sprva ni bilo človekovih pravic. Če si bil v pravi družbi, si bil varen. Če nisi bil, nisi bil. Potem pa se je nekdo po imenu Kir Veliki odločil, da bo vse to spremenil. Potem ko je leta 539 pred Kristusom osvojil Babilon, je naredil nekaj povsem revolucionarnega. Razglasil je, da so vsi sužnji svobodni. Prav tako je dejal, da imajo ljudje svobodno izbiro religije, ne glede na to, kateri množici pripadajo. Njegove besede so zapisali na glineno ploščico, znano kot Kirov valj. In tako so se rodile človekove pravice.

Ideja se je hitro razširila v Grčijo, Indijo in nazadnje v Rim. Rimljani so opazili, da so ljudje naravno upoštevali določene zakone, tudi če jim to ni bilo ukazano. Temu so rekli naravni zakon, vendar so ga tisti, ki so bili na oblasti, vedno znova kršili. Šele 1000 let pozneje, leta 1215, so v Angliji končno dobili kralja, ki se je strinjal, da nihče ne sme razveljaviti pravic ljudi, niti kralj. Človekove pravice so bile končno priznane in zdaj so bile varne pred tistimi, ki so bili na oblasti. Neke vrste. Še vedno je bila potrebna skupina britanskih upornikov, ki so razglasili neodvisnost, da je kralj spoznal, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki. Kar ne pomeni, da mu je bila ta zamisel všeč, vendar tega ni mogel ustaviti. In tako je nastala Amerika.

Francozi so takoj zatem izvedli svojo revolucijo za svoje pravice. Njihov seznam je bil še daljši in vztrajali so pri tem, da te pravice niso izmišljene. Bile so naravne. Rimski koncept naravnega zakona je postal naravne pravice. Žal pa vsi niso bili tako navdušeni. V Franciji se je general po imenu Napoleon odločil zrušiti novo francosko demokracijo in se razglasil za cesarja celotnega sveta. Skoraj mu je uspelo, vendar so evropske države združile moči in ga premagale. Človekove pravice so bile spet vroča tema.

Pripravili so mednarodne sporazume, ki so na splošno zagotavljali številne pravice po vsej Evropi. Vendar le po Evropi. Preostali del sveta nekako še vedno ni bil upravičen do njih. Namesto tega so jih zavzeli, osvojili in pogoltnili veliki evropski imperiji.

Potem pa se je mladenič iz Indije odločil, da je dovolj. Ime mu je bilo Mahatma Gandhi in kljub nasilju je vztrajal, da imajo pravice vsi ljudje na Zemlji, ne le v Evropi.

Sčasoma so se tudi Evropejci začeli strinjati, da to ne bo tako enostavno. Izbruhnili sta dve svetovni vojni. Hitler je v grozljivih nacističnih taboriščih smrti iztrebil polovico judovskega prebivalstva Zemlje. Skupaj je umrlo okrog 90 milijonov ljudi. Človekove pravice še nikoli niso bile tako strahovito blizu izginotja in svet še nikoli ni bil tako obupno potreben sprememb.

Zato so se države Zemlje povezale in ustanovile Združene narode. Njihov osnovni namen je bil ponovno potrditi vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost osebe. Toda kaj so bile človekove pravice?

Ali so bile to Kirovi odloki, naravni zakoni Rima, deklaracije Francije? Zdi se, da je imel vsakdo nekoliko drugačno predstavo o tem, kaj naj bi človekove pravice bile. Toda pod vodstvom Eleanor Roosevelt so se končno dogovorili o naboru pravic, ki veljajo za popolnoma vse. Splošna deklaracija človekovih pravic je bila sprejeta. Francoski koncept naravnih pravic je končno postal človekove pravice.

Če povzamemo, je torej sprva imelo pravice le nekaj srečnežev, dokler se eden od njih ni odločil : »Hej, tudi drugi ljudje bi morali imeti nekaj pravic,« kar je bilo super, le da se s tem niso vsi strinjali. In trajalo je le nekaj tisoč let bojev, deklaracij in še več bojev, dokler se niso vsi strinjali, da bi morale človekove pravice veljati za vse. [1]

Kakšna je realnost in situacija danes?

Če imajo ljudje pravico do hrane in zatočišča, zakaj 16 000 otrok umira od lakote vsak dan. To je en otrok vsakih pet sekund. Če velja svoboda govora, zakaj jih je na tisoče zaprtih za izražanje lastnega mnenja. Če imajo ljudje pravico do izobrazbe, zakaj več kot milijarda ljudi ne ve brati. Če je suženjstvo bilo odpravljeno, zakaj je 27 milijonov ljudi zasužnjenih še danes, dvakrat toliko kot leta 1800.

Ko je dr. Martin Luther King demonstriral za rasno enakost, je korakal za pravice, ki so jih Združeni narodi jamčili že skoraj dve desetletji. Kljub temu je demonstriral. Ko se je Nelson Mandela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zavzel za socialno pravičnost, se je njegova država že skoraj 40 let strinjala, da bo odpravila takšno diskriminacijo. Kljub temu se je boril.

Tisti, ki se danes borijo proti mučenju, revščini in diskriminaciji, niso velikani ali super junaki. So ljudje, otroci, matere, očetje, učitelji, svobodomiselni posamezniki, ki nočejo biti tiho in se zavedajo, da človekove pravice niso učna ura zgodovine. Niso besede na papirju. Niso govori, reklame ali kampanje za odnose z javnostmi, ampak so odločitve, ki jih kot ljudje sprejemamo vsak dan. So odgovornost, ki jo imamo vsi, da spoštujemo drug drugega, si pomagamo in zaščitimo tiste, ki so v stiski.

Kot pravi Eleanor Roosevelt:

“Kje, konec koncev, se začnejo človekove pravice? V majhnih krajih blizu doma – tako blizu in tako majhni, da jih ni mogoče videti na nobenem zemljevidu sveta. Kljub temu so svet posameznika; soseska, v kateri živi, šola ali fakulteta, ki jo obiskuje, tovarna, kmetija ali urad, kjer dela. To so kraji, kjer vsak moški, ženska in otrok išče enako pravico, enake možnosti in dostojanstvo brez diskriminacije. Če te pravice nimajo pomena tam, nimajo pomena nikjer drugje. Brez zavzetega državljanskega delovanja za njihovo zaščito v bližini doma bomo zaman iskali napredek v širšem svetu.”

Eleanor Roosevelt

Kritiki dvomijo o univerzalnosti človekovih pravic, saj je razvoj vodila le peščica večinoma zahodnih držav. Pravice dajejo prednost splošni pristranskosti v prid civilnim političnim svoboščinam pred sociopolitičnimi pravicami in premoč pravici posameznika pred kolektivnimi pravicami skupin.

Pravo človekovih pravic se stalno razvija in s tem tudi mnenja in definicije. Ljudje smo danes, več kot polovico dneva prisotni v digitalnem svetu in tukaj se pojavlja mnenje, ali nimajo vsi Zemljani pravice dostopa do interneta in pravice do digitalne zasebnosti.

Kljub razvoju, novim mnenjem in definicijam pa gre zgolj za deklaracijo o človekovih pravicah, ne zakon. Zgolj besede na belem listu papirja. In dokler bo tako ostalo, bo vedno obstajalo zlorabljanje in ignoriranje človekovih pravic. [2]

»Vsi ljudje, vsi enaki«

Tema letošnjega dneva človekovih pravic je enakost s sloganom “Vsi ljudje, vsi enaki.“ V sklopu dneva se bo govorilo o

• obravnavanju in iskanju rešitev za globoko zakoreninjene oblike diskriminacije, ki so prizadele najbolj ranljive ljudi v družbi, med drugim ženske in dekleta, domorodna ljudstva, ljudi afriškega porekla, LGBTI, migrante in invalide.
• gospodarstvu, ki temelji na človekovih pravicah. Razširjena revščina, vsesplošna neenakost in strukturna diskriminacija so kršitve človekovih pravic in eden največjih globalnih izzivov našega časa. Zato so potrebni ukrepi, ki temeljijo na človekovih pravicah, obnovljena politična zavezanost in sodelovanje vseh, zlasti najbolj prizadetih. Potrebna je pravičnejša razdelitev moči, virov in priložnosti, ki predstavlja temelj trajnostnega razvoja.
• enakih možnostih za mlade. Zaporedne finančne in zdravstvene krize so imele dolgotrajne in večdimenzionalne posledice za milijone mladih. Z zaščito pravic, vključno z dostojnimi delovnimi mesti in socialno zaščito preprečimo škodljive učinke naraščajoče neenakosti in revščine »generacije COVID«.
• odpravljanju neenakosti in nepravičnosti pri cepivu. Nepošteno razdeljevanje in kopičenje cepiva, je v nasprotju z mednarodnimi pravnimi normami in normami o človekovih pravicah ter duhom svetovne solidarnosti.
• spodbujanju pravice do zdravega okolja in podnebne pravičnosti. Degradacija okolja, vključno s podnebnimi spremembami, onesnaževanjem in izgubo narave, nesorazmerno vpliva na osebe, skupine in narode v ranljivem položaju. Ti vplivi povečujejo obstoječe neenakosti ter negativno vplivajo na človekove pravice sedanjih in prihodnjih generacij. V skladu s priznanjem človekove pravice do čistega, zdravega in trajnostnega okolja, ki ga je sprejel Svet za človekove pravice, je treba nujno ukrepati za spoštovanje, zaščito in uresničevanje te pravice.
• spodbujanju človekovih pravic. Družbe, ki spoštujejo človekove pravice, so odporne na krize, kot so pandemije in podnebne krize. Spoštovanje načel enakosti in nediskriminacije prepreči izbruh konfliktov in kriz. [3]

Zaključna misel

Že od rojstva nam govorijo, da: “Takšni, kot ste, ste popolni, a dajmo se malo umiriti. Nekoliko preglasen si, dajmo te spraviti v škatlo, da bomo vsi videti enako, da se bomo vsi skladali.” To mi ni všeč. Dana nam je bila neverjetna priložnost, da živimo življenje, v katerem je mogoče toliko narediti, in ne zdi se mi prav, da bi morali to življenje zapraviti, ko poskušamo biti nekdo drug. Imamo vse te smešne nenavadnosti/posebnosti, zaradi katerih smo edinstveni, zaradi katerih se razlikujemo od svojih sosedov. To bi morali slaviti. To bi moral biti namen dneva človekovih pravic. [3]

---

[1] Povzeto po: https://www.youtube.com/watch?v=gMq3dbpb05s&t=5231s.

[2] Povzeto po: https://www.youtube.com/watch?v=gMq3dbpb05s&t=5231s.

[3] Povzeto po: https://www.un.org/en/observances/human-rights-day.

[4] Povzeto po: https://www.youtube.com/watch?v=JlCtxGu6s9g.