Svinčniki, radirke, označevalci, barvice… vse to so šolske potrebščine, ki nas spremljajo že od vstopa v osnovno šolo.
Najverjetneje pa je med njimi prav marker najbolj značilen za študentsko populacijo. Marker je tisti pripomoček, ki ga tekom izpitnega obdaja najdemo na vsaki študentski mizi. Je nepogrešljiv sopotnik, ki ga študentje radi uporabimo, saj nam omogoči, da izmed kopice besedila, svojemu vidnemu polju izpostavimo tiste besedne zveze (no včasih tudi cele stavke), ki nam bodo kasneje pomagale priklicati v spomin jedro naučenega.
Tako kot vse stvari je tudi marker doživel svojo evolucijo. Prvi marker je izumil Lee Newman leta 1910. Njegova zasnova je bila kar seda preprosta. Sestavljen je bil iz valja, napolnjenega s črnilom, ki se je zaključil s filcasto konico. Izum je vztrajal v svoji prvotni obliki kar do leta 1926, ko je Benjamin Paskach patentiral novejšo različico. Ta je valj zaokrožila gobica, ki je bila pritrjena na koncu ročaja in je omogočala lažjo uporabo.
Pravo revulcijo je marker doživel komaj leta 1944, ko je Sidney Rosenthal, svetu predstavil svoj Magic Marker. Slednji je zastavil moderne smernice izdelovanja markerjev. Poimenovanje ”magic marker” je dobil predvsem po zmožnosti pisanja po vsaki površini. In čeprav se morda dan danes to ne zdi povsem verjetno, ljudje sprva niso z navdušenjem sprejeli izuma. Markerji so postali popularni šele v začetku šestdesetih let, ko so se začeli uporabljati za ustvarjanje plakatov in označevanje paketov.
Od drobtin do radirke
Čeprav študentje pogosto ne posegamo po radirkah imajo te po našem mnenju eno izmed najbolj zanimivih zgodb. Zgodba radirke se prične davnega leta 1736, ko je francoski znanstvenih in raziskovalec iz Južne Amerike v Evropo s seboj prinesel surovino imenovano »Indijska« guma. Staroselci so to surovino uporabljali za izdelovanje majhnih žogic, ki so se odbijale druga od druge in za pritrjevanje peres in drugih majhnih objektov na njihova telesa. Kljub zgodnjemu odkritju surovine, Evropejci še takrat niso poznali njene vrednosti, zato je surovina za kar nekaj časa potonila v pozabo.
Zgodba pravi, da je Sir Joseph Priestly, odkritelj kisika, med svojim delom hotel popraviti napako, ki jo je napravil. Namesto, da bi zagrabil drobtine, ki so jih Evropejci v tistem času uporabljali za brisanje napak s papirja, je zagrabil košček gume. Ob tem je zapisal:
»Odkril sem snov, ki je odlično prilagojena temu, da iz papirje izbriše znake črnega svinčenega svinčnika.«
Evropa je tako pozabila na drobtine, ki so ostale na mizi po dobrem kosilu in za radiranje začela uporabljati gumo! Navkljub temu so naleteli težavo. »Indijska« guma je bila namreč hitro pokvarljiva. Ta problem je komaj v 19. stoletju rešil Charles Goodyear. Proces podaljševanja obstoja gume je poimenoval vulkanizacija, po rimskem bogu ognja, Vulkanu. Slednje je uporabo radirke še bolj populiziralo, zato ni trajalo dolgo, da je radirka našla prostor tam, kjer ga ima še danes. Na vrhu svinčnika. Tega se je leta 1858 domislil Hyman Lipman, kateremu menimo, da je hvaležen vsakdor, ki mora svojo napako hitro popraviti.
Dan danes radirke najdemo v vseh oblikah in barvah. Še posebej so atraktivne takšne v obliki priljubljenih risanih junakov. Vsekakor so te bolj privlačne, kot pa tiste, ki se jih mnogi spomnimo iz otroštva, pol modre in pol oranžne z belo črto v sredini, ki so, ob premočnem pritisku, ne samo izbrisale napake, marveč tudi strgale papir.
Avtor: Urška Grubač Kaučič
